Skozi sito tečejo leta
pride dan
ko umaknem stopinje
pospravim sledi
čas stoji

boli v prsih
težko je stati
se jokati
venomer bežati

požrešno gledam stene
čutim
kako mi vrane
odstranjujejo obraz

abeceda nima šumnikov
sonce umira počasi
ptice ne lajajo
čustva kričijo
mimo pokošenih trav

sovražni cvetovi
pogosto ovenijo
pridi k meni
v moj vrt
loviti zvezde

nalomi veje
podloži ocean
stisni ogenj ponoči
odpri srce zame
da lahko
zapleševa kot nekoč

Matej_Krusic