Oddaljena si v noči trdno stisnjenih ustnic

in v tej temi srce zaman kliče te na pomoč,

spremenjene sezone, vsa poletja in zime

utirajo krožnične kroge zablodne usode,

spremljajoč tanka jutra v hripavo noč.

Nekoč morda razumel bom,

kaj tvori ceno plačila dušnih dolgov

in kdo skriva boga v malhi ljubezni

pod pretvezo, da ljubi,

brez krivde oblakov, dotikajoč krhkih vrhov.

Nekoč razumel bom.

Nekoč, a nikakor ne nocoj.

Nocoj v objemu tihe samote

čepeče opazujoč svetleče utrinke,

kako plemteče, leteče

trkajo ob orošeno srce.

cux13

Tilen Čufer