Ljubim te

pomladni veter

pihaš v mojo smer

hladiš mi od sonca

ogreto telo

ljubim te

bela cesta,

po njej še ni bilo koraka,

nisi še označena

in ni te na zemljevidu,

si pa kot beli angel,

ki me vodi

po snežnem oblaku

ljubim te plima,

ki se ti v svoji hitrosti

mudi v kopni pristan.

Stojim ob robu obale

in v noge mi pljuska

nagrbančen val,

ki počasi pade

kakor obupane sanje

ker ne oživijo.

Ljubim te beseda

ker izgovarjaš moje misli,

da me svet okoli mene

zmore razumeti.

Ljubim človeški dotik,

daje mi ljubezen

in z njo smisel,

brez katerega ne zmorem živeti.

Ljubim, ne sovražim.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                    

IŽ-lev