Vampirkin prizmat
Zdaj Čas tišči me, več ne znam postati,
in tja bežim, kjer mir me čaka.
Odmev iz teme groba
hoče vstati;
strašljiva sem podoba.
Pogled je blazen, lice spaka,
z menoj se srh svinčen želi igrati.
Poniknila v odsev sem polne lune,
do dna me je sifon potegnil,
ko mrtvim vranam zora
krha kljune,
ponikne krik, jek, mora ...
Je v mrak pradavni up pobegnil,
hreščeče tulijo podzemske strune.
Ždim v jami sama, gluha in prosojna.
Pogled mi več do vas ne sega ...
strmim v okamenela
vrata dvojna.
Pretežka, večna, bela,
zla pesem v prsi besno sega.
Kdaj vir moči ne boš več, kri opojna!
Poslano:
11. 05. 2017 ob 23:24
Spremenjeno:
11. 05. 2017 ob 23:27
dobro -pa tudi srhljivo se mi zdi!
ampak če dobro premislim:
vampirka je sedaj prisotna tako rekoč po celem svetu
Lidija,
s tem trojnim prizmatom in vsebino, vpeto v popolno formo, si me prepričala, da si lahko vzor vsem, ki nam je ta pesniška oblika blizu.
Čestitke in lp
koni
Tole z vampirko je ena moja stara tema ...
V bistvu moji prizmati te dni nastajajo tako, da za osnovo vzamem verze is svojih davnih sonetov.
Hvala za opaženo, triglav, koni :)
Razmišljam tako kot koni.
Vzornica!
lpb
Lidija, čestitke k trojenmu prizmatu - in kot sem že tudi sama opazila, delujejo tvoje teme v tej obliki še bolj udarno in mračnjaško,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 11. 05. 2017 ob 22:14
- Prebrano 891 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 424.96
- Število ocen: 18