Berem ti iz ustnic

beseda neskončna

ti pesem znova

ognjevita

gledam te

ko si vštric

in ko me s svojo hitrostjo

prehitevaš

izzivaš ko sva na istem

a ni te ko te iščem

hladen začetek me zbuja

tema je nehala pomirjati duha

svetloba s težo ega prodira

vsak gib govorice

postaja subjektiven

kot ti in jaz

ali kot midva

na obešalniku sušim včeraj

in vrv je prekratka

za opis vsakega videnega dotika

lezem kot polž, rdeči

in upam.

A ti si že daleč naprej,

med koncem zadnjega zloga

še enkrat dvignem oči.

Potem zlezem v ravnino,

kot 130 na uro,

ali manj kot 100 na strani.

Če zdrvim me bodo rezali

kljuvale me bodo vrane

ko bo umirala misel.

V srce se zadira sled,

pot je zmeraj krajša

in večnost konca se me dotika.

Grem.

IŽ-lev