Napeto vreščanje srak

in zbliževanje daljav

v ozadju pa jasno slišno

brezbrižno pristajanje kapljic dežja

na tla ki ne razmišljajo veliko o preteklosti

niti o nakopičenih vprašanjih zaskrbljenih ust

in prisluhni mi

ko ti rečem da bodi kdaj omenjena tla

pusti za nekaj trenutkov tisti drugi tišini

ki nima ostrih robov da govori

samo zapri oči in odpotuj

kamorkoli

saj ni tako težko odleteti na namišljenih krilih

proč od ponavljajočih stavkov

poskusi

ker verjemi ni greh globoko izdihniti.

igor žuravlev