Stare vrednote poteptane,

dobre misli pomečkane,

bližino od daleč gledamo,

upati več sploh ne smemo.

Kdaj se vse je spremenilo,

kdaj srce je bitko izgubilo,

kapitalizem nas je zasužnjil,

novi svet nas je razdružil.

Še kava zjutraj več ne zadiši,

človek človeka več ne sliši,

empatija šla je v pozabo,

dobrota več ni za nobeno rabo.

Življenje kot so ga imeli dedki,

ga imajo zdaj samo še redki,

res da kdaj končali so v kletki,

vendar psi so vedno mahali z repki.

Včasih bilo je manj, a hkrati več,

nihče ti v hrbet ni porinil meč,

poljub je bil sladek in drhteč,

sedaj pa je grenak in trpeč.

Svet, daj, začni vrteti spet se prav,

saj si lep, kot mogočen pav,

vkrcajmo se na življenja splav,

odplujmo nazaj, preden bo kdo krvav.

Rok Urnaut