Nič mi ne moreš

niti jaz ne zmorem bližje

tvojemu ušesu,

da ti umirim utrip

in te grejem kot dormeo,

ker je neka znamka,

jaz pa sem ti samo tujka,

ki te nima pravice buditi,

a to delam prav zdaj,

kot da se preoblačim

v uniformo dneva

v živi teater,

kjer glasne misli s potencialom

urejajo središče z zmedeno okolico.

Ujezim sebe in čutim nemoč

ob odpirajočem pogledu,

ki ima še daleč do konca.

Ja, nisi ti kriv,

če stojim točno pred teboj.

Utonem v preveliki tišini,

prisegam na neizgovorjeno

in umirjam upanje,

da mi pred očmi ne umre.

Čemu sploh sem,

se sprašujem najbolj

kadar ne zmorem

časa v katerem sem.

IŽ-lev