Joka stari hrast,
ga slišim, kako poka,
o ,ja, joka, veje nizdol pale,
tako na eni nogi zdaj stoji
in rok več ni ,
bog ve, v jeseni morda
samo bo duplo še,
morda pa joka, ker on ve,
da v jeseni več ne bova
solz točila,
v jeseni bova grela vse,
on bo v kaminu prasketal,
a jaz v spominu komu toplo misel prebudim,
v jeseni več ne bo solza....