Brez načrta si sledijo,
besede v mislih razpršene,
me v neznano zavrtijo,
iskat zaklade izgubljene.

Se le prepustim,
da duša piše kar pač hoče,
naj jamra mi, ji ne težim,
nič slabega mi noče.

Včasih se ji resno čudim,
kdaj pa kdaj me razočara,
včasih se ob njej utrudim,
se zgodi, da me okara.

Vedno je iskrena z mano,
vedno vidi dlje kot jaz,
ona ve, kaj mi je dano,
mi zrcali moj obraz.

Zasluži si, da jo negujem,
ker tako zna nežna biti,
da jo kdaj okov sezujem,
dovolim ji čez meje iti.

Kako pa naj drugače ve,
po čem hlepi, ji dih zastaja,
kako drugače mi pove,
kaj me z radostjo navdaja?

Martina P