OSA
skozi izbokline sanj se plazi osiveli
kronos in včasih, bard, si prepevaš
uspavanke iz gnijočega srebra. na
strehah božjega kraljestva brenčijo
jerihonske cedre in med štrenaste
lase kuščarjev so predrzne zvezde
vtkale svojo brezbrižno nesnago. v
nosnici imaš oso in njene pritlehne
ambicije so te nekoč pognale med
ljudi, na njihove obskurne pašnike,
kjer ni posluha za pesmi radoživih
goslačev. nehaj upati, ledolomilec!
(Samo)izključitev iz družbe, v kateri ni prostora za nenavadneže in njihove ljubeče ledolomilske pesmi, povratka ni, tudi če osa še vedno pritiska na socializacijski čut ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 07. 05. 2017 ob 12:41
- Prebrano 583 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 283.42
- Število ocen: 8