sedim na osivelih mislih in
v mojem pogledu je voda.
na blazinicah nohtov in las
se pasejo krvavi izmečki.
pesem ki je še nihče ni zapel
se je zaklenila v želodec
in noče ven. okoli mene bradat
možic s torbo v kateri se tepejo
svetniki. okoli mene sestra
z veliko začetnico in vprašaji.
okoli mene zveri. tiger se
spreminja v čekane. hijena
tuli v nova sonca. dinozaver
končuje v zarjavele aparate.
galeb z okusom po slanem objema
slone ki stiskajo pručko. okoli
mene vonj po starem paradižniku
in mleku ki se uči kipeti. nihče
ne odpre vrat da bi me izbezal
na plano. sedim in štejem besede
ki sem jih precedila. poslednja
izbruhne v pesem.
Pri tej pesmi mi najprej pride na misel to, kako močna stvar je lahko Pesem. Morda ima ravno zato zadnjo besedo. Če bi imeli to bolj v zavesti, bi bile naše pesmo bolj izpiljene ... Kot je recimo tale.
Lp, L
drži.
vesna je moj alter ego. ;) ali če pišem jaz 'jang' pesmi, piše ona 'jin'.
komplementarno se dopolnjujeva in vzajemno spoštujeva. odlična je.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!