zamik je odslikan v onkraj

poveznjen čez ograje pašnikov

odet v dlako bikov s prirezanimi rogovi

na robu zavesti posušene trave

ki jo prižigajo snovalci teme

da iz nje poženejo mladi poganjki

nedolžno brstičevje upanja

karizmatični nosilci preporoda

belo nebo spleza čez rob spoznanja

v vrtovih senc zlomljeni kamniti stebri

kažejo pot dušam do vrat v vsemirje

spiralna meglica posrka vso nežnost

in jo preslika v črnino luknje

neznosna lepota prehajanja

zoži prostor zaznave

kdor pije iz te čaše

se ne vrača nazaj

igorj