Sonet št. 30

Neskončno veslava k oddaljenim krajem,

kot da prek obzorja – sva v zvezde zrastla,

obzorja, kjer našla sva tišje dihljaje

ter žalostno vest, da zgolj drobec sveta sva.

 

Ob jutrih, ko jaz, kot svetilka ugasnem,

zaspiva, vesolje se skrči v spomine

in hrbet ob steni ter vse noči strastne

me vlečejo dalje, -- da ne preminem.

 

Za hrupne valove ob molu San Carlo

ne vem če še kdaj -- v mrak sonce zašlo bo.

Življenje brezvoljno, v goltancu zastalo,

narisalo v pesku je tvojo podobo.

 

Pogledal sem vase. Zgolj struna sveta sem,

zgolj drobec, ki je -- pod časom ugasel.

Peter Rangus

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 04. 05. 2017 ob 12:03
  • Prebrano 378 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 49
  • Število ocen: 1

Zastavica