Nemir ožema sončni pletež,

pušča tesnilo blagim očem,

ta hip vse barva s sončno zlato,

naslednji hip je snežni metež.

Ko plezam skozi votle dneve

strmih gričev in plitkih dolin,

pogrešam tvoje kažipote,

odevam se v tvoje odmeve.

Prinaša noč trepet bližine,

posede vrane v mehka gnezda,

se stoči mesec skozi dimnik

v ognjišče najine dvojine.

Pomirjena, ko tvoja roka,

tako domače odpočije

na vedno žejni izboklini

vse bolj utrujenega boka.

platanas