KAM HODI VETER SPAT
Vsakič, ko zapiha,
me srhljivo spreleti,
da nisem več ista.
Te trepetave roke
ne zmorejo več rahljati
tvojih vzglavnikov
in ti vsako jutro znova
spletati peruti.
Kam pa naj jaz položim svoje sanje,
da se, izčrpane od vztrajanja, naspijo?
Vse svoje želje in pričakovanja
naveličano tlačim v kozarce
med vložena peresa vrabcev in sinic.
Morda se kdaj, tako,
povsem po pomoti,
zaletiš vanje.
Le še s temi vali trepetanja
ne vem, kaj naj storim …
Mar je to upajoče vznemirjenje
ali morda le strah,
tisti zadrgnjen občutek,
kot da sva zadnja cvetova
na polju regratovih lučk …
Lp, Jošt Š.
Hahaha .. sem jo imela takoj v ušesih, ko sem dala ta naslov, ne vem, mogoče sem jo imela že prej in sem ravno zato izbrala tega ... lep spomin na otroštvo in na Karla, hvala ti :)
Hvala Svit, lepo je videti tvojo žarečo dlan;)
Pesem, ki mi je blizu. Drhteča v bojazni pred minevanjem , pa vendar iz nje diha upanje. Ja, Karla Gotta pa še danes rada poslušam.
Lp, platanas
A
Vse kar piše zgoraj (in v pesmi) je našlo tudi mene. :)
Lp
PI
Andrejka in Irena, hvala za obiskanje pesmi, ja, bojazen in upanje ... verjetno se v vsakem od nas oboje prepleta .... vsaj včasih ... bodita dobro, čimveč drhtenja, ampak tistega prijetnega;) S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: platanas
- 02. 05. 2017 ob 17:08
- Prebrano 737 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 493.86
- Število ocen: 18