Pomlad prebuja

odpira okna pokritih žaluzij

daje upe in vleče pod sonce

hladna telesa

zavržene upe dviguje,

da jih misli s pogledi znova iščejo,

odpira prekate s toplino poljublja

ob klopcah zaljubljeni gledajo v zvezde

da trajalo bi večno kar čutijo.

Ne bodi sam, kadar si ljubljen,

ne zavrži lepote, ki ti je dana,

pa četudi samo za hip

ali samo za en kratek dan.

Pusti, da jutri bo imel lepi spomin na danes

in ne briši lepot.

Ne obsojaj sreče,

ne kriči od ljubosumja,

ker tu na zemlji koder smo

je uravnovešeno,

vsak nekoč ima priložnost za srečo,

za pomlad, ki budi.

Ne skomigaj in ne hodi mimo,

kar je lepo in ti je dano.

Berem sebe in te objamem

kakor sonce objema zemljo,

prst, ki objema in znova rojeva

cvetove in drevesa,

tulipane, ki tiho kričijo od samote

in vijolice, ki dišijo z upanjem,

da osrečijo samotno mizo

z osamljeno vazo

in dvignejo pogled, ki išče.

Bodi svetloba,

dan ki hodiš vštric

in upanja naj bodo tista,

ki bodo uresničila samotne sanje.

Pridi dragi bližje,

daj mi tvoj dotik,

da ne bo pomlad edina,

ki se trudi.

Dajva v dvojini,

kar nama je dano.

Pomlad, srca te ljubijo

in ne marajo osame.

Glej, lepo je.

Sreča nama uspeva.

Dobra vrtičkarja sva.

Naj traja.

IŽ-lev