Ne dovolim ti umreti,

ne dovolim ti nazaj.

Ti negibno je trpeti,

dokler sam ne pride kraj.

Tvoje je življenje naše,

da ga izvotlimo v nič.

Ti si trava naše paše

in Gospod je včasih bič.

On je Angel, Angel smrti,

ki Gospod ga je poslal.

Ne bodite no zadrti,

ko tako bi rad zaspal.

Nimam jutra, nimam dneva,

zajtrkov in ne kosil.

Čudeža ne bo, to veva.

Prosim! Rad bi se spočil.

Oni Angeli so smrti.

Preko njih Gospod veli.

V njih njegovi so načrti.

To so božji, božji sli.

Oh! Poglej kako se joče

pred rastlino, ki sem jaz.

Več ne bom kar ona hoče,

zgolj utrip srca sem, mraz.

Prosim, pridi Angel smrti,

sem pripravljen na nebo,

da ne bodo več potrti

tisti, ki me ljubijo.

Niste vzeli v svoje roke,

saj ste zgolj njegovi sli.

On upravlja nas otroke

ter moralo nam deli.

Kdo lahko me sploh pogleda

brez, da bi vsaj vprašal se

»Mar sploh sebe se zaveda?«,

pri tem upa, da se ne.

Bolni čakajo pred vrati,

jaz želim si preko vrat.

Bodite še tu možati

ter pustite mi zaspat.

Peter Rangus