ŽIVEL - MAJ NEKOČ …

Čevapi, stojnice,

zakurjen kres,

v očeh odsev plamena,

jutri pa zares,

praznuje delo,

kdor ga še ima,

za nedoločen čas,

fantastika,

praznujejo vsi,

a vsak drugače,

šef v tujini,

delavec pa po domače,

saj tem glavam

lepi padajo denarci,

raji le nazive nove,

smo prekarci,

razne agencije,

jemljejo še tisto malo,

kar se konec meseca

je sploh nabralo,

ampak mi praznujemo,

zakaj že?

Razumem,

da praznuje vsa elita,

saj ima zakaj,

je dela sita.

Razumem,

da praznujejo veljaki,

saj imajo s čim,

plačujemo bedaki.

Razumem,

da politika praznuje,

saj vedo zakaj

se ne sramuje.

Razumem,

da slavijo v vladi,

saj se to poda

k navadi.

Ampak ne razumem,

čemu delavec praznuje,

saj je vsako leto

zmeraj huje.

Ne razumem,

kaj ima delavka od tega,

če delodajalcu

nepomembna je vprega.

Ne razumem,

kaj delavec se veseli,

če danes delo je

in jutri ga več ni.

Ne, ne razumem,

kaj upokojenec skandira,

»Živel prvi maj«

če vidno hira.

Ne morem razumet,

zakaj študent se veseli,

saj ko končal bo študij,

zanj denarcev, dela ni.

Kaj češ, smo uporniki navade …

čevapi, stojnice,

zakurjen kres,

v očeh odsev plamena,

jutri pa zares!

by Mikla

Mikla