Nežen bodi

počasi dohitevam

in včasih se zmedem

od prevelikih vrtljajev časa

na polju kjer bitke vihtijo

v čelo drug drugemu meč

kot pikado v rdeče polje

japonec, ki žrtvuje glavo

in sam določi kdaj utihne srce

kjer korenine preraščajo dno

in pletejo sliko očem

med bujenjem in zavedanjem

vijuga misel

kot krater zleze iz vrha v globino

zasenčim ogledalo

se zavijem ob špansko steno

kakor da bi skrivala slačenje

in streha mi prekrije nebo

kakor razjarjeni pari

kadar se prebudim še speča

ali kadar sploh ne spim.

Naredim konec

polikam piko

 jo sprejmem

 se zajem v utrip,

utonem kot tišina brez pameti

in brez glasu.

IŽ-lev