Obsuta s prenežnimi spevi utrinkov,
ki čas jih nikoli v pozabo ne briše,
se pesem večerna v svod misli zapiše.
Je polna srca, brez vmesnih ovinkov

pridre na sam rob, na mejo drhtenja.
Postane nit bistva, ki stvarnost poveže
z odmikom v trepet. Preveze poreže,
okove odstrani za vznik hrepenenja.

Navdih v splet trenutkov pesem zaziba.
Povabi krik duše v ritma naročje.
Vse sanje in želje v verz prepogiba,

prenese mehkobo, rime v sotočje
pogledov, ki jeza se jim izogiba.
Je cona poleta, prosto območje.

Lidija Brezavšček - kočijaž