Kdo soncu daje pot
da pride in odide
da v praznini neba nad mano lebdi
in pogledu ne dovoli
poiskati skrite sledi
ko nje že dolgo več ni
in le železna srajca na meni še visi

Kdo meni daje pot
da se znova in znova
opotekam na njenih sledeh
in v popolni temi
gledam njene oči
ki jih že dolgo več ni
in le njen urnik na steni še visi

Kdo njej dal je pot
izginotja trud
da praznine ni pobrala za sabo
in pekoča bolečina
ni izginila z njo
ki je že dolgo več ni
in le zadnji krajec razbitega ogledala
z njenim pogledom nad mano moreče bedi

Panonsky