Ta pesem ni edina pesem

ni edina reka, ki hiti proti oceanu.

Proti izlivu, kakor igralec,

ki hiti nevedoč proti koncu svoje igre.

Ni plačila, ni večnosti,

ker prostori so polni deročih rek,

nemirnih brzic, ki padajo v dno.

Kraterji so luknje, ostanki neke zgodbe,

simboli konca, da se oči spominjajo prejšnjega obstoja,

da za trenutek obstanejo in glasovi množice ponehajo.

Rada bi umrla ponoči, odšla bi v temi, se spojila

z nedotakljivimi zvezdami in ostala zgodba,

ki je zdaj in mi daje da tečem, do konca,

do zadnjega ločila, ki me bo utrgal in me spustil v tišino.

Zaspim kot nebo, kadar je mirno in se nič ne dogaja.

Spim preko večnosti, ko moj svet pozabi, da sem kdaj bila.

Stisnem oči in se ugreznem v središče mojega vesolja.

Ničemur ne nasprotujem.

Samo tečem.

Do izliva.

Nisem več,

IŽ-lev