Majhni smo ljudje na Zemlji
in v Nebesih smo doma,
križempot gredo stopinje,
ki gredo okrog sveta.
Zemlja se vrti počasi
in nevidno veter gre,
nosi, nosi mi stopinje
ki se v prahu izgube.
Koraki se vtisnejo,
mi globoko v srce,
prenesem jih dalje,
da se naredijo stezé.
Po stezici zdaj stopam,
od vrat do sveta,
in na koncu se dvignem
visoko gor do neba.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: domisljavec
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!