Misel kot ženska, prevzetna in pohotna. Plazeča med tihimi močvirji kaže jezik stokajočim barvam. Pojemajoča hladi kožo sanj in označuje mejo med podložniki in sesalci. Podira besedne vzpetine, gradi steklena mesta in je stolnica na bolšjem trgu, zavetje bogaboječih dotikov, mehkoba med moškimi sli in krvavim znamenjem levega križa.
Misel kot žival, krvoločna in tiha. Drhteča v pragozdu, pojoča sredi trav. Visoka preži na sence, ki luščijo domove in predirajo poljube. Skače na brezglavce z roko v njenem drobovju in tuli: svet je moj, aleluja. Z zavihanimi koraki se približuje ljubimcem in skopuhom, materam in izdajalcem in njene tace so prozorne kot led.
Misel kot pest, močna in trda. Z neštetimi prsti raste iz zatajevanih krikov in gnoji poškropljena lica. Bela rdeči podstrešja, črna vali pošasti in moli po človeško. Ker človek je sonce in noč na preperelem listu, je zmaga in past toneče melodije, je zibel s semeni. Človek je misel in misel gnezdi človeka kot zablodelo kukavičje jajce.
Misel nalita - v prozornost. Zadnja vrtica ja njena popona definicija.
Bravo
in lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!