Razveseli me nepričakovan klic dragega prijatelja, ki sporoča, da je v mojem mestu. Sledi dogovor, v katerem se bohoti zmenek ob kavici. Kavarnica pri Veroniki je meni najljubša v mestu.

            Skakanje iz pižame je lažje ob prepevanju refrena pesmi »Kako je dobro videti te opet«. Še na radiu vedo, sem pomislila.

                Ženske imamo nekaj načinov tuširanja; zaradi pomanjkanja časa izberem ciljano tuširanje.

                Ne prizanašam niti slabo zloženim cunjam v omari, premetavam jih in, ne da bi na glas izrekla tisto tipično –  saj nimam nič za obleči, izberem kavbojke in širši pulover, le bog ve zakaj?

                Hladno je, pod ničlo. Še bolj zapnem bundo in pustim severniku, da mi češe lase. Še slab kilometer do cilja. Hitim… Vidim pomrznjene liste prezgodaj razcvetelega sadnega drevja. Stisne me.

                Končno sem na cilju, seveda prepozna, buljim v zaprta vrata kavarnice. Oh, neee!!! Poklicati moram… In še enkrat oh, neee!! Pobiram raztreseno vsebino torbice, v kateri je skoraj vse, samo mobitela ni. Ob krepkih kletvicah buljim v tisti push in porivam vrata še močneje, dokler začudeni mimoidoči –  zmešani babi – mirno ne pove: zaprto je. Moj monolog v srbohrvaščini je očitno nanj naredil močan  vtis.

                Sprehodim se gor in dol po praznem trgu, še enkrat in za vsak slučaj še… Nič. Počasi se sprijaznim in odpravim nazaj domov. Spotoma zavijem v nekakšen butik, kjer se pustim ponovno nategniti.

Nemirno jutro.

Premrzel veter češnjam

krade cvetove.

branka