V spomin
Spoštljivo mi drsi roka po skorji
nedavno podrtega drevesa.
Skozi prste pronica
čistost njegove nedolžnosti,
ki jo vdihnem kot meditativno svetlobo
vse do srca in potem še naprej
do vsake celice telesa.
Izdihnem tišino in jo obesim
na povešene veje.
Dober zaključek, ki očrta krog. Vsega in Niča.
Lp, lidija
Hvala, Lidija. vesela jaz.
lpb
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 22. 04. 2017 ob 12:49
- Prebrano 744 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 399.47