Prepustim se toku misli pregrešnih,
okušam njih slad, opoj strasti večnih
skeli me v jedro vesti, a zaman,
vsaj vem, da sm živa, čutiti še znam.
Človek sem z napakami vsemi,
ženska, ki bori se s svojim nagonom,
enkrat potešena, drugič strta v temi,
ga sprejmem v sebi s celotnim razponom.
Včasih se vdam in klonem pred slo,
ki me muči, neutrudno dreza v glavo,
z meglo zastrne brezno misli dušečih,
da naužijem se njenih feromonov dišečih.
Me zgane v život okus adrenalina,
čez telo zgomazi, zgosti se mi slina,
ne rabim dotikov, da v žival me zbudijo,
le pustim, da me odnese kjer strasti živijo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina P
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!