Na večer,

ko večina zaspi

in se bojevite duše predajo,

da si napolnijo moči

se stisnem k Luni.

K mojem kosmatem mesecu

z očmi iskajočemu k igračam

jo dvignem k sebi, si jo prisvojim,

kot vsako zvezdo iz neba,

ki daje sanje, smisel noči.

Zviti repek mi žgečka pogled

in otroški poljubčki

koder seže njena otroškost

me vrača nazaj.

Z mladičem si med igro

lahko samo otrok

med barvanjem živih podob

in čudenjem velikemu svetu.

Jo gladim po princeskinem telesu

z besedami MOJA, MOJA

in se vračam,

Med zlatolistno pot

med padajoče divje kostanje

med igro in resničnostjo

jo zazibljem v objemu,

da mi podaljša sanje

in ne peljem jo na vrvici,

kakor ne starši svojega otroka.

Kosmati pogled iz naročja

nemirno gleda na vse strani,

se čudi svetu in maha z repom.

Levo, desno, levo, desno

medtem ko čas stara

podanike in njihove bogove,

da molitev postaja prošnja,

da ostanem bela kot čisti oblak,

da se zvijem v puh

in potonem znova v sen.

Drobni smrček se stisne k meni

in skupaj sanjava do jutra.

Do novega sprehoda

in novih zemeljskih čudes.

Za mojo kužiko Luno*

IŽ-lev