Spet ponehavanje poševnih kapelj.
Spet črte v prašnem posedanju.
V sedemindvajsetih oknih, ki jih odpiraš
na pol sklonjen nad vedrom vode,
je za šipo zataknjenih sedemindvajset
špic iz padlih utrinkov zvezd.
Ali veš, da vsaka zase počasi ugaša?
Možnosti, da jih ponovno utrneš, je malo.
Kajti nalepljene na pozornost prostorov
so čuvajke svetilnika v nikoli doumljiv
konec potovanja kapelj.
Vsaka kaplja je podpis.
In vendar jim kljub krpi v roki daješ priznanje.
Ko končaš, se niti ne zaveš,
da si spletel nevidno mrežo žive snovi.
Pored melanholije kojom pesma odiše, osećam
blage, suptilne treptaje unutrašnjeg sveta p.s. koji pozivaju na mir, spokoj, opuštanje.
Jer, postoji li bolji način iznalaženja unutrašnjeg mira od slušanja umirujućeg
zvuka kiše čije kapi poput muzičara sviraju po našim prozorima? Bilo da je u
pitanju letnja, topla kišica ili oluja, ona uvek donosi mir. Ali, takvo dejstvo
izaziva i posmatranje vrludavih kišnih potočića niz okna. Sa kišom ide
nostalgija, melanholija, prefinjena tuga. No, kiša ne mora nužno bacati u crne
misi. Kišne kapi i izbrazdano staklo hipnotišući pozivaju na razmišljanje, opuštanje,
neki drugačiji pogled kroz prozor. Ili u sebe.
Lepa pesma, Andrejka.
lp
Jagoda
lepo <3
poševne kaplje -
vsaka zase je podpis
nevidne mreže
Draga Jagoda,
hvala ti za nadvse izčrpne besede, veliko mi pomenijo, mojo pesem naredijo vredno branja, saj zato pišem, da ji lahko v tišini prisluhne še tako občutljivo uho.
Draga triglav, ja v kapljah dežja je mnogo zapisov. Hvala za komentar.
Lep večer še naprej
Andrejka
Pomivanje oken, ki postane v tej pesmi simbolno dejanje; (privzgojeno) brisanje pomeni (nezavedno) premešanje snovi, združevanje v praizvor in skupno sled ... o melanholiji v pesmi pa je tako dobro napisala že Jagoda ... čestitke,
Ana
Komentar, ki mi veliko pomeni. Hvala , Ana.
LP
Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!