Vedno bolj gledam odlitek svoje duše.

"Krompirja je preveč!"

Zašepeta duša in me zmede.

Na koncu se zavem,

da je duša oblikovana po krompirju.

"Ti si krompir po naravi"

zabrusim a se zdrznem,

ko odgovori odmev;

"Krompir imaš v življenju."

Mečem krompir nazaj v jamo.

Tako tudi srečo mečem proč.

Ob tem se smeje kmet

in joče nebo, ki pravi:

"Krompirja ni nikoli preveč!"

Še vedno opazujem krompir,

ki je tak kot svet in tak kot pika.

Večen.

Anže Fijavž