Počasi

ne hitiva

iz višav

na trdo zemljo

ne trudiva diha

da srce ne začne biti močno

kot kakšen tujec

zmeden v mestu

polnem tujega

pustiva sled zvezd

iz teme noči

objemiva ločeni koži

dveh ločenih teles

zlomiva molk tišine

zgladiva hlad

in ogrejva se

v mavrici dneva

naj gori plamen sonca

da pojdeva skupaj

brez prestanka

in večnih tujcev,

ki naju obkrožajo

kakor lisice ježa

in odidiva ali ostaniva

vseeno mi je

le tvoja misel z dotikom

naj mi danes daja moč

za dva

pod istim dežnikom

hrupnega življenja.

V tišini,

ki gladi.

IŽ-lev