Čas je, prebuja se že zora,

jaz pa lepa, obljubljam sebi čudež,

med dva dni položim še eno noč,

zakrivam sonce, ne pustim je proč.

Spomin pa se kar sam prikrade,

zbežale so minute v dneve, leta,

ko so roke se stegnile, da bi dale,

pa so tvoje v objemu v dar jemale.

Čez oči padajo zmečkane mi zavese,

v strašni noči čas in tvoj obraz,

ugaja na vse možne mi načine,

ki grizejo pozabljene spomine.

Preveč je žalovanja, vpitja, bolečine,

zatrepeče zakamuflirano srce v dvom,

se umiri kot list, ki ga le oplazi veter …

vse mi je znano, domače, moj je dom.

Reci, vsaj včasih,

obsvetila me je in navdala z lepim,

da ne minejo nedelje brez občutka,

da bi zmogla osmislit dan,

ko sem vedno le na poti k tebi.

arabela