Rečno strugo vleče v valove.

Nemirna moč pospeška zavleče

iz globine in počasi dviguje proti

odprtemu nebu kapljica za kapljico

od viška energije kot bi dajala poljube

lačnim ustnicam z veliko misli,

na plitvini se cedijo ostanki mavrice

prehajajo v mavrične dotike in pesem

ostane samo še svetloba,

želja v hrepenenju,

dotik mehkobe,

varno zavetje

v sledi,

vzamem poljub

iz zaspanih ustnic

izpod zaprtih vek

in te zbudim,

da naju zapelje tren

v sladke širjave

in misli gladijo

budno srce.

Tipaj z mano

dan, ki prihajaš.

Daj mir

daj sonce

da izhlapim

v nebo.

IŽ-lev