V areni življenja nastopam kot zvezda.
V levi sreča,
v desni obup.
Počasi, z občutkom
stopam po vrvi.
Zdaj kleknem…
in se zopet vzravnam.

Navidez v ravnotežju,
nekam naravnost,
stopam odločno,
včasih brez volje,
kot zmorem
in znam ...

Ne ploskajte,
še nisem končala!
Včasih obstanem,
da naberem moči.


Vrv je le ena.
Je neponovljiva.
Tehtam bremena,
prelagam, odlagam,
včasih odvržem,
da lažje mi gre.

Zdaj desno, zdaj levo
me nagiba ta cirkus.
Oprimem se misli ...
Le ta me vodi,
ko vse odpove.

V levi smrt,
v desni življenje,
tu gre mi dobro
kot nikdar doslej.
In čeprav vrv je varljiva,
nad breznom pogube
sem nepremagljiva.

emka