Zaspal v čudežnih občutkih
ob zamrznjenih skrbeh
v viharnem jutru prebujen
na bodalo nasajen.

Pogled nazaj zakriva roža
v suši oveneli cvet
na prepletenih ostrih trnih
sled bolečin krvavih pet.

V duši zoglenel pogum
nedovoljen korak naprej
in čustva razmetana
zavržena in zapuščena.

Kot razvalina okostnjak
brez cilja narejen korak
pred breznom zadnjič zakričal
odvrgel breme s pleč, obstal.

Odprta vrata na razpotju
na levi hrup, na desni mir
po neprespani noči jutro
ne dovoli nazaj - ukaže v dir.

V neznane dni telo leti
zaprta vrata so za njim
a na razpotju treh poti
le duša prazna tam stoji.

Panonsky