Večina človeških osebkov

ob polnoči že sanja,

veliko kot danes malo povprečnih

v lastni postelji,

mnogi v azilu in tujini,

nekje pod skupnimi šotori,

le z namenom da si rešijo glavo.

Ne pišem o etiki,

nima smisla, nima ne,

še manj o humanosti

ali bilokakšnem človeškem dostojanstvu,

le misel da bom legla in zaspala

kjer bodo sanje moje edine priče teme,

ki mi bo vlekla skupaj oči

in me prenesla nekam drugam,

kot da ta edini realni svet

ni nikoli obstajal.

Zjutraj sem bom znova prebudila

kot žalostni realist,

ki mu je pravi čas vedno odmaknjen

in se samo pobotam s scenarijem dneva,

ne ploskam in ne trepetam več,

le zelena postajam kot mrlič,

ki se mu strjuje kri

in izginja

v duši

in srcu.

Nekoč me morda ne bo več tlačila mora,

takrat bom strašno zelena

in imela bom mokre kristalne oči,

ko bom odhajala.

To vem, a samo še nocoj,

nocoj naj znova zasvetijo višine

in me popeljejo še en krog sanj,

kot vse žalostne pripovedke

s srečnim koncem.

Jim še verjamem?

IŽ-lev