Ne trgam pajčevine,

ker me noče več vleči vase,

ker me pajek ne potrebuje

in sreča od njega je samo še ena zgodba,

ki mirno teče kakor tramvaj po tiru,

od znane postaje vstopa

in s papirjem za dokaz ob odhodu.

Teoretično je mnogo načinov,

kako dokazati svetu, da si še živ,

da misliš po svoje,

da nisi duplikat robota

ali še en od množice pingvinov

na zimskem asfaltu,

kjer se lomijo roke in noge.

Zato domneva, da pesem umre,

ko oči pozdravijo zadnjo vrstico drži,

milijone drugih čaka še na obdelavo

v mislih in še kakšnem poglabljanju.

Ob koncu pisanega labirinta izdih

izprazne izmučena pljuča

in tudi pajek ostane samo pajek,

ne glede na ljudske pregovore.

S srečo ali brez.

IŽ-lev