Kako naj razume, kako naj ravna,

če še sebe ne pozna.

Ko jo pogleda v oči, mu vse znano zveni,

skozi spomin jo vidi,

kako na mostu stoji, njen široki pogled,

kateri je razkrival, da si nekaj želi,

prvi nasmeh in tisoč besed,

katerih ni razumel,

saj je še vedno v svojem svetu živel.

Sedaj mu dotik govori, da ni vse tako kot se mu zdi,

pred njim stoji, vendar je daleč vstran,

žalost se v njenih očeh lesketa

pred njo je mogočno drevo,

ne ve kaj bi z njo, kam se naj poda.

naenkrat se znajde v njenih očeh

ter spozna, da naprej bo šla.

Misli mu kar hitijo skozi oddaljene dni,

na debate ob šanku, pesem in smeh,

pritajene obljube in skrite zaobljube,

drsenje po valovih globokih laži,

sprehode po obali stran poti,

premnogih povratkov sredi noči,

preživetih svojih sanj v sobi rdeči,

z napisom:

Ne moti.

Tudi on je ni motil,

saj je vedno menil,

da ima vsak tisoč svojih variacij,

kako naj živi,

da lahko tudi ona svoji sledi,

vendar na vratih ne sme biti napisa:

Ne moti.

Doma mora biti kot si on želi,    

v njunih odnosih je lahko tisoč variacij,

medsebojno sporazumevanje in sožitje

pa se naj po njegovem načelu ravna.

Ni univerzalnega modela za oba

zato je razumevanje, sporazumevanje,

urejanje in reševanje,

medsebojnih odnosov

umetnost,

kot ga on vidi, pozna,

katerega ni mogoče dognati,

samo po tipologiji biti enega ali drugega.

Ne en ne drugi se ne sme počutiti

podrejen oz. zmagovalec,

pa vendar je njena svoboda odvisna

od njegove svobode.

Predrami ga njen korak,

čez mogočno drevo se odpravi,

v njej prepovedani svet

kjer sedaj ona določa utrip

in smeri novih poti.

A njemu ostane šank, žalost in žetev:

Mrzla hiša, okna zastrta,

sedaj je svoboden,

in čuti oklep vročih okov,

svojih uresničenih sanj,

nikjer ni nobene luči,

ki bi pregnale njegova bremena.

Sliši se le še odmev njenih misli, sledi

in večnih pogledov skozi upanje,

ter vzdihov: še vedno ga ni.

Felix