Meni so najdražji,

tisti tihi, majhni dnevi,

ko se nič ne dogodi.

Ko svetloba izza hriba škili,

preden se kot dan rodi.

Ko se pes pred mano usede

ter me gleda kot zlato.

Vsa ljubezen brez besede

nič zakaj, zato.

V meni zacveti trenutek,

ki želi ostati,

me pogledati, prebrati,

me pozdraviti, objeti,

spomladi, pozimi, poleti.

Naj je brstje zeleneče,

naj je topel kruh ob jutrih,

plapolanje stare sveče

ali temna noč molčeča,

ko se v vasi sliši gozd.

Moj trenutek, moja sreča

tudi v težkih dneh radost.

Peter Rangus