Kako sem bil tožen, ko tistega dneva
zavedel sem se, da poslednjič prepeva,
da jutri odšel bo, tja kjer sneg ne pade,
prek meje, prek morja, prek vsake pregrade.
Tako sem bil tožen za trte obrane,
za gole gozdove in njive zorane,
da, ko so pod čevlji popokala čresla,
je burja na jug moje solze odnesla.
Odmrlo je listje, živali zaspale
in mi smo ovili v toplejše se šale.
Prijel sem za žago, čakalo je delo,
v kopreni daljave pa je zagrmelo.
Poplavila me je otožnosti plima.
Jesen je odšla, završala je zima.
Težko bi našla komentar, ki še nadgradi trditev, da je to dober sonet.To vidi vsak, ki ga bere. Utemeljitve prepuščam vsakemu posamezniku.
Mene sonet asocira na yogo. Ko gledaš neko asano se ti zdi zelo enostavna, ko pa poskusiš sam se zapleteš in obstaneš. Nedvomno je Peter mojster sonetov in tudi ta se lahko postavi v top sceno.
lpb
Branka in Lidija, hvala vama lepa na tako bujnih komplimentih. Ko sem jih prebral so mi usta skorajda pojedla ušesa, tako široko sem se nasmejal.
Poslano:
07. 04. 2017 ob 16:13
Spremenjeno:
07. 04. 2017 ob 16:14
Tebi se je lahko smejat. Jaz pa, ko se spravim pisat sonet ne rabim škarjic za nohte. Potem me pa nekje čaka Lidija in, ko se na njo spomnim zagrizem v komolec.
lpb
Moj prjatu bi reku: "Ne j*** ni lep, ni pametan, nego uporan..." :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!