prav po sragah se brenčavo nateka
tisto pozno popoldne
ko si bodo čisto vse trave
pričvrstile nerodne proteze
in drevesa nase navlekla preširoke suknjiče
da jim bodo potem sledile še hiše
ter odpahnjene njive
toliko časa dokler ne bo širjava trudno legla
v natrpane skrinje prvega mraka
pa bo nov svet zgolj iz ene same besede
neposredno pred nami
da, tako se steka v sliko in besedo
lepo
Slika, ki se širi s svetlobo in zoži v temi ... natančno in rahločutno zapisano, čestitke,
Ana
bravo za čtrice, čestitam!
Uf, kako fino se ta pesem spaja v moja občutja prebujanja vsega živega...
Bravo poet
Lp
A
Znova in znova tisto tvoje, bogato in prepričljivo. Ja, to ti daje veličino, ki ne pojenja.
lp, ajda
Poslano:
10. 04. 2017 ob 11:32
Spremenjeno:
10. 04. 2017 ob 11:35
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!