DVOJNOST

Prebudil si me iz sladkobe sna,
ko sem se veselil življenja,
prebudil moje si življenje,
ko hodil sem, po poteh sveta,
prebudil si me iz grešnosti,
ko hotel sem le radost dati,
prebudil znova si srce,
ki je znalo le telesu tkati.

Prebujen od vsega uvidevam,
razmišljam in si iščem moč,
ki bi imela smiselnost,
da spoznal bi se v vrednotah novih.

Življenju sem se veselil
taka so nam vsem mišljenja,
v vrtincih slasti sem rad bil,
sem srcu dajal svojstven ritem,
a zdaj ko si me prebudil
čutim v sebi dva življenja.
Do zdaj telesnost sem spoznal,
a notranjost šele si razkrivam
v njej ni razburjanj, poželenj
v njo stopil sem s spoštovanjem,
a želja da si jo spoznam
navdušuje me in me sprejema.

Ogled notranjih panoram
želel bi z leti si spoznati,
baje so lepše kot pa ta,
ki so se razkrivala.
Baje je to kar sem le sen,
a resničnost to, kar se prebuja.
Že čutim tu in tam nek vir,
je čutit kot magnet vabljiv,
v njem je jasnina vsa videča
od Njega, ki me prebudil
premlela bo telo in misel
in me očistila vsega,
če bo ostalo kaj kot senca.

tomi