V mislih prepotovala sem verjetno že cel svet,
a še zdaleč ne razumem, kako diši življenja cvet.
Mi dano je živeti, še zdaj ne vem zakaj.
Sem živela že kdaj prej, mogoče vrnem se še kdaj?
Želim si začutiti kar oči ne prepoznajo,
drhtenje, morda srh, utrip srca, predajo.
Zagledati pogled, ki dušo boža brez dotika,
naj predrami energije neznana me oblika.
Se zgodi, da se zbudim, da v meni biva le praznina,
vase me posrka, kot v sanje srka me črvina.
Je občutek neprijeten, če se v sebi ne zbudim,
naj zavem se, da sem živa, da svoje sanje dohitim.
Iskala bom pomen naprej, ker hočem da obstaja,
verjamem, da misija ta, mi zadnja ni postaja.
Brez pomena bil bi svet in prostor v njem neizkoriščen,
če živim le za štetje let, če le enkrat ga obiščem.

Martina P