Še lista ni obrnila,

ko je odšel še zadnji javorjev list

skozi negotovi čas in konec.

----------------------------------------

Čakam, kot tolikokrat,

na robu prazne ulice neznanih ljudi,

vsi nekam hitijo kot, da jih ni,

sama sem, nihče me ne vidi

in se oziram skozi reko, ki teče ob meni,

samo tebe ni.

Kje hodiš?

Še vedno te čakam in vdihavam spomine,

skozi knjigo v roki se preliva tudi moj čas  

in me pušča v zgodbi najinih dni.

Odpiram list po list, dan po dan,

zlatorumeni listi že zapuščajo drevo,

minute in ure se med drevesi podijo,

a tebe ni in ni.

Zakaj?

Še včeraj si tu mimo hitel,

se mi nasmehnil, mi pomahal

in vzel te je gozd.

Boš tudi danes med drevesi,

skozi to nejasno meglo odšel?

Zgodba je že pri kraju,

tudi čas se mi izmika

in čudna zmedena tema prihaja.

Kaj naj storim,

mar upam zaman?

Še zadnji list mi je ostal,

ne bom čakala do konca povesti,

bojim se ga,

da se v svoji vesti ne izgubim.

Prej bom odšla skozi nejasni večera,

in zaprla to turbulentno obdobje.

Vem da prihaja novo poglavje

mogoče te najdem,

med osamljenimi drevesi,

ki so odprte kot ti.

Če ne,

je jutri še en dan

in še,

in še

in še,

dokler ne prideš,

ne bom zaprla knjige,

čakam na te,

da bova skupaj šla do njenega konca.

Felix