Ničesar kar že ne veš ne bom napisala

nič novega ne bo izpod mojih prstov

listje z vetrom šepeta kot bi nanj duše pihale sapo

voda izteka iz premokre prsti in se vali v potočkih

velike jadralne ptice se lovijo in iščejo plen po zraku

in midva si bereva iz ustnic neizgovorjene besede.

Pustim mislim da svobodno mislijo brez vsake ovire

in puščam ti veliko praznega prostora koder smeš izpisati

vsak svoj občutek, ki ga bodo prilepili tvoji dotiki.

In brala bom in štela bom na presušeni obali zasidrane valove,

ki bodo v miru zadnjič zaspali na pomolu zasidranih bark.

Še vedno plujem le razmišljam tišje.

Vem da veš.

IŽ-lev