Pesem Dionizu na čast

pel sem v čolniču prijateljem zbranim

o vinu otoškem in brhkih dekletih,

oznanjal opit sem jim na ves glas

svoj jonski, drznomožati ditiramb,

kar zmanjkalo mi je naenkrat tal pod nogami,

val me srditi je v morje prevrnil,

z morsko vodo gorjupo grlo zamašíl mi,

zaprl mojim besedam je glas.

Ko sem ovedel se in vzplaval ves bled na površje,

glej, že se precej odaljili od mene so sopotniki glasni;

niso pogrešali me, pijani veslali so strumno naprej.

Nisem jih klical, ne bi me slišali,

raje sem hranil moči za svojo rešitev.

K sreči bilo kopno je blizu, val,

ki me je vrgel iz čolna, naplavil me nežno

z morsko je peno na sicilsko obalo.

Tam sem brž slekel svojo obleko,

posušil na žgoči jo skali, nag,

kakršnega me mati rodila je,

še vedno vinjen prepeval prejšnjo sem himno,

kar pojavi pred mano gruča golih se mož,

starih in mladih, eden plešast že in trebušast

kakor Silén, spet drugi ves mišičast in lasat kot Apolon,

vsi pa so bili strašno prijazni in nežni drug z drugim,

kot moški so ponavadi z ženamí,

kadar nad njimi Kiprida zadobi svojo oblast.

Misleč, ker sem bil nag, da eden od njih sem,

veselo so me sprejeli s petejm in plesom,

pod roko me prijel je nekdo, češ, naj se jim vendar pridružim,

jaz pa, togoten, zavračal sem vsak tak poskus.

Kmalu so vendar dojeli, da sem jim nasproten,

vprašal me nek je mladenič zakaj se upiram,

pa sem mu rekel, da bi mu razložil,

a, da sem žejen preveč ...

Komaj izrekel te sem besede,

že mi nek starec ponudil je čašo vodé,

ko sem odžejal se, povedal sem svojo jim zgodbo.

Strašno so se čudili in ko sem končal,

gledali so me molče, s sočutejm v očeh.

Potem največji med njimi je vstal in zaklical neko ime

in, glej, kot bi mignil je k obali priplaval rožnat delfin.

Posadili so me nanj in preden odrinila sva

povprašal sem jih kako se njihov rod imenuje.

»Mi smo Mavrično ljudstvo,« so mi odgovorili v en glas,

jaz pa sem jim odvrnil: »Če mi po volji bogov

uspelo se bo srečno vrniti na rodno obalo,

obvestil o vaši gostoljubnosti bom, Arion,

pevec korintski, svoje rojake.«

V tem je delfin pod mano tlesknil s plavutmi,

pomahali so mi v slovo in že, kakor blisk,

odvihral na odprto sem morje.

Matej Krevs