VOLČJA  GRLA

Gledam preteklost, sedanjost

skozi zamegljene okvirje

in bolj čutim kot vidim

vse bolj raztrgane nitke Balkana,

njenih pomešanih,

na pol bratskih in verskih ostankov,

ki naj bi nadaljevali pot

propadlega razumevanja

radi nekih posebnih teženj.

Zgodovina prebira iz uničenih arhivov,

ustvarja nove legende iz krvavih ostankov,

da bi iz pepela narodov  zacvetela  nova drevesa

in mi, ki smo ostali kot seme,

se ne znamo več pokončno zravnati,

ker nam hrbtenice ravnajo tisti,

ki vidijo le svoje stare težnje,

katere so prejšnji režimi  zavestno odvajali.

Tajkuni so se kot lan med pšenico pomešali

in zopet smo sami s pisalom v roki,

ki nas predaja novi resnici,

samo da se tudi to preživi.

Čudna je ta poezija človeštva,

ki nas poučuje o nečem,

o čem še čriček  več ve…

tomi