Zavrti jo v prosojno okno,
v zamaknjen črni kamen sredi ceste,
zapuščena se je napila tvojih gozdov,
kot tista bela mavrica
s krili kragulja.

Dovoli ji leteti med javorji,
ko ji bo dovolj
se bo sesedla na stol iz umetnega ratana
ob stekleni zid pravil,
ki ločuje upanje od dokončnosti.

Morda ne veš,
da jo je tisto jutro nekdo slišal govoriti o sanjah,
o peščenih jasah na nekem hribu,
o nadstropjih sobot,
ki lomijo črke za črtami koledarjev,
zato še vedno noče raztegniti prstov
v plosko dlan odhajanja
in se naseliti
pod tankim pernatim gnezdom enakonočij.

Dovoli ji torej, da sede
še enkrat na isto mesto,
ob vpihano stekleno srce,
od tam jo vidijo napake,
in če umakneš ušesa,
tedaj, ko hodiš mimo,
morda izveš,
zakaj jo hočeš znova preleteti,
zakaj bi jo še tisočkrat oblekel nase.

lorellia