Tema kliče svetlobo

prazen prostor kliče srce,

ker ni življenja brez ljubezni,

kakor ni zvezd ne meseca

brez nočne temne zavese,

ki zakriva oči,

da izpod zaprtih vek

pridejo v misli sanje,

da si zaželi duša topline.

Gledam na hitro reklame,

stare cene prekrižane z novimi,

a vseeno jemljejo denar za obstanek.

Trošim za kavo, da iz tebe izvabim

bližino in besede, umirjene, upajoče.

Kličem in sprašujem,

bova midva tisto,

za kar je On ustvaril par

še preden sta pristala

za kazen na zemlji

z enim samim danim življenjem.

Zložim suha oblačila za hladen čas

in si oblečem zaljubljeno rdečo,

v barvi srca in diham za dva,

dokler ne postaneva eno.

Zjutraj me svetloba prepriča,

da sva še, da sanje niso le misli

in da sva resnična

v domu, kjer ne zmanjka

toplih besed in kjer roka ne tepe

ampak miri, vse do novega večera.

Za večerjo sva gola,

gostiva in hraniva eden drugega,

zlagava telesi v eno

preden znova sanjava tisto,

kar preko dneva živiva.

Tema, hladna si

a grejem se

in začenjam sanjati.

Pridi, greva v raj,

si bova eno jaboljko razdelila,

da bova enakomerno kriva

in kača bo znova ležala na križu.

Okoli vratu se sveti tisto,

kar nosiva ves čas.

Svoj, najin križ.

Do konca.

Ni bitja brez greha.

O Kristus, si kdaj grešil?

IŽ-lev